Thursday, October 18, 2012

Prizori, ob katerih se ti ulijejo solze

Včasih nam najbolj dogaja, ko sedimo v kinu ali se kar doma sami neskončno krohotamo ob gledanju filma ali serije. Spomnim se, kako sem eno poletje preživel v družbi Monty Pythonov in njihovega letečega cirkusa ter kolikokrat sem se valjal po tleh, ko se kar nisem mogel nehati smejat.

Če pogledam svojo paleto filmov vidim, da se me pa žalost in trenutki stiske veliko bolj dotaknejo in jih zato tudi večkrat upodobim v filmih. Vsekakor opažam, da veliko več tudi razmišljam o scenah, ki so žalostne, ki vzbudijo čustva in ne samo razum.
Ko sem bil nadebuden navdušenec nad serijo Lost sem v eni epizodi videl prizor, ki se me pa še zdaj venomer znova dotakne, če ga pogledam. Je kot droga - in to hitro učinkujoča. Ko Desmond končno preko telefona pokliče Penny in se mu ta javi - njun dialog je naravnost fantastičen, Giacchino je spisal ganljivo glasbo in venomer znova tudi sam zraven potočim kakšno solzico za njiju.

A pred kratkim sem tudi v eni izmed svojih stvaritev odkril, da obstaja prizor, ki me prav tako enostavno gane. Na Slomškovi akademiji 19. septembra 2012 sta Ana Ribič in Žiga Pirš odigrala eno izmed scen tako ganljivo, da sem med predstavo (ko sem sproti bral tekst v zaodrju in ju sploh nisem videl) od same ganjenosti, ko sem slišal Anino igro, malce zahlipal, obenem pa bil neizmerno vesel, saj je scena gotovo ganila tudi prisotno publiko v dvorani.
Blaž je namreč izvedel, da je njegovemu dedku živeti le še kratek čas in kar ne more nehati razmišljati o Slomšku ter o tem, kar mu je Tea povedala o njem. Pride do spoznanja, da pa je vendarle dobro verjeti v nekaj po smrti, saj črvi niso ravno vzpodbudna misel za to, kar pride po življenju.

Ko sedaj pogledam ta prizor se mi še vedno milo stori.


Poleti sem v kinu gledal film The Muppets in to je bil moj prvi film, ki naj bi bil sproščen, zabaven, vesel, a me je kljub temu spravljal v jok skoraj celi dve uri - pa si še zdaj ne znam razložiti točno zakaj. Ko sem bil majhen, nisem nikoli bil poseben navdušenec nad mupetki, a ta film je v meni vzbudil nostalgijo po otroštvu, ki je bilo brez teh žverc. Ganjenost torej ne pride vedno le ob žalostnih trenutkih. Tudi ob trenutkih sreče, radosti - in tudi takrat kakšna solzica po licu ni napak.

No comments: