Sunday, March 13, 2011

Oprosti

Oprosti, da te zapuščam. Oprosti, da brišem tvoje prijateljstvo s Facebooka. Odhajam, tako kot si odšla tudi ti. Srečal sem te iz golega naključja. Spomnim se svojih razburkanih misli, ko sem prvič govoril s teboj. Da, prav vsak trenutek ostaja z mano. Ampak vseeno ti ne dajem več možnosti, da si z menoj v kontaktu. Nočem, da mi pišeš. Nočem, da mi karkoli rečeš. Ker ko slišim tvoj glas, me oblijejo solze in vem, da boš ti vedno le to - prijateljica. A ti mi pišeš. Pismo. Pismo za pismom. Zakaj, zakaj ne prenehaš?
Ne morem te popolnoma izbrisati. Ostajaš. Na nek čuden, mogoče pa prefinjen, način ostajaš pri meni. Čeprav nikoli nisi bila moja, ostajaš tukaj. Kot da si nekoč čutila tudi ti. Si ali pa nisi; nikoli mi nisi povedala, vendar čutil sem in tega ne morem zanikati.
Tam, na letališču, si sedela in me gledala.
Potem; si me dodala in sva si pisala.
In sedaj, sedaj te brišem in mi nikoli več ne boš pisala.
"Ostani", si mislim; a razum dela drugače. Postavlja te tja, kamor spadaš. V spomin.

Zbogom, A.R. in F.V.

2 comments:

Anonymous said...

Fuck her. Če noče pa: Fuck her!

Mojchy said...

Praviš, da morda ... morda tudi ona čuti to ... In zakaj bi obupal? Zakaj ne bi povedal na glas, da sliši njeno uho? Daj ji možnost, da se sama odloči, kje bo bivalo njeno srce. Tvoje utripa za njo in naj ona pripravi svojega zate.