Friday, August 27, 2010

Sveta Monika


Pred dobrim stoletjem je Ivan Cankar v romanu Na klancu opisoval, kako se je njegova mati podila za vozom upanja na boljše življenje, v njegovi literaturi pa se je tudi redno pojavljala kot zgled slovenske trpeče matere, ki je le z močjo, ki jo je dobivala od Boga, lahko hodila skozi težko življenje in vzgajala kopico otrok v krščanskem duhu.
Iz istega obdobja opisuje tudi Janez Evangelist Krek svojo mater, ki se je v družini brez očeta in šestimi otroki odlikovala s prisrčno vernostjo, z gostoljubnostjo in ljubeznijo do revežev ter ljubeznijo do knjige.
Pred šestnajstimi stoletji je sveti Avguštin v svojih Izpovedih opisal svojo mater Moniko, ki je vera dolgo pustila čakati, a je na koncu pri Bogu le izprosila velikih milosti tako za svojega moža kot za sina, ki je po dolgih letih iskanja našel živega Boga in ga slavil z vso svojo človeško ponižnostjo.

Monika je bila mati dveh otrok, Avguština in Navigija, v mestu v severnoafriški pokrajini Numidiji. Poročena je bila s poganom Patricijem in v sredini četrtega stoletja prestajala velik križ, ko je vzgajala sina Avguština in je ta zabredel s poti vere.
»[...] da te vidim kot katoliškega kristjana, preden umrjem. To željo mi je Gospod Bog izpolnil več kot obilno. [...] Kaj torej še delam tu?« je govorila na smrtni postelji sinu Avguštinu. Do te milosti, ki jo je Monika doživela, je prišla z Božjo pomočjo, vendar šele po devetih letih solza in molitve. A upanja, ki ji ga je dajala vera, se je trdno oklepala in izprosila tudi, da se je njen mož na svoji smrtni postelji dal krstiti in spoznal krščansko vero.
Ko je Monika molila za svojega sina ji je škof rekel: »Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se ôtrok tolikšnih solz pogubil.« Zmeraj znova je trpela porodne bolečine, ko je videla svoja sinova zahajati z Gospodove poti, vendar njena vera ni rešila le Avguština in moža, reševala je tudi mnoge okoli nje. Povsod se je pokazala kot posrednica miru med dušami, ki so živele v prepiru in razporu. Modro je ravnala v takšnih sporih in s pridobljenim zaupanjem sejala ponovno prijateljstvo med ljudi.

Potrpežljivost in preudarnost svetnice Monike posebej prihaja v ospredje v njenem odnosu z možem. Bil je sicer dobrosrčen in pravičen mož, vendar nagle jeze. Tako je bila velikokrat soočena s situacijo, ko so sicer mnoge druge ženske hotele kljubovati moški surovosti in so zato nosile posledice le-te, a Monika se je takrat možu uklonila in podredila in mu nato, ko se je mož pomiril, dala račun o svojem ravnanju, zaradi katerega je bil morda nepremišljeno vzkipel. Tako pa sta z možem živela složno in Monika je delila svoj nasvet tudi z drugimi prijateljicami, ki potem več niso nosile jarma moške surovosti.

Plemenitost Monikine duše je izžarevala tudi v pogovoru z Avguštinom nekaj dni pred smrtijo, ko sta se samá naslonjena na okno pogovarjala in tavala po hrepenenju, ki ju je oba prevevalo: »[...] zakaj kdor ima ušesa za poslušanje, njemu [...] vse stvari govorijo: nismo se same naredile, ustvaril nas je on, ki ostane vekomaj –, če bi se po teh besedah ta hip umaknile v molk ter obrnile uho le k njemu, ki jih je ustvaril, če bi govoril Stvarnik sam, ne po njih, ampak po sebi, da bi slišali njegovo besedo [...] Pojdi v veselje svojega Gospoda [...]«. Monika je poslušala sina, napolnjenega s Svetim Duhom in bila srečna, da je njen sin postal božji služabnik, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči.

Ivan Cankar v romanu Na klancu in mnogih črticah poveliča svojo trpečo mater. Bila mu je varuh vesti in stika z božjim. Tudi za Janeza Evangelista Kreka je bila mati varuh njegovega življenja. Biseri nastajajo iz solz. In Krek je rasel iz križa, ki se je zasadil na očetov rani grob. Iz križa, ki ga je pretrpela mati, je zrasel tudi sveti Avguštin.
Materine vztrajne molitve obrodijo veliko sadov in to lahko spremljamo skozi vso zgodovino. Koliko ljudi že ni zabredlo prav zaradi priprošnje matere? – In koliko jih bo še prišlo h Gospodu prav zaradi nesebične materine ljubezni, ki lahko premika gore, ki izvablja sveto iz duha otrok in ki nikoli, nikoli ne usahne. Ljubezen, ki se razdaja, nikoli ne uplahne; tako kot je Monika dala vse, da bi to ljubezen spoznali tudi ljudje okoli nje.

1 comment:

Anonymous said...

Avguštinove Izpovedi so res spomenik materini nepopustljivi ljubezni. Pridite jih poslušat http://izpovedi.co.nr

fr. Miran
(Victorinianum)