Tuesday, March 2, 2010

Otvoritev razstave Umetniške skupine Ichthys

Danes na mojem blogu gostim Luka Klavža, filozofskega in miselnega sopotnika Umetniške skupine Ichthys, z nagovorom ob otvoritvi razstave v Kopru 27. 2. 2010.


Tudi jaz z velikim veseljem pozdravljam vse tukaj zbrane. Naložena mi je bilo, da ob otvoritvi povem kaj pametnega. Danes bi se odpovedal klasičnemu nakladanju, ki je v navadi ob takšnih prireditvah. Torej nimam namena govoriti o poraznem stanju duha in kulture na Slovenskem, odnosa oblasti do umetnosti ne bom več omenil, niti nerazumevanja umetnikov s strani požrešnega ljudstva, kaj šele larpurlartizma visoke umetnosti. To vzemimo na znanje, kot dano dejstvo bornega časa, v katerem živimo. Predvsem časa, ki mi je skopo odmerjen.

Ko smo torej na kratko diagnosticirali trivialno sodobnost, s katero se moramo soočati, se lahko sedaj osredotočimo na to, kar je danes pomembno. In to je odprtje razstave. Kajti ta razstava je nekaj posebnega. Ne le zato, ker je prva na kateri sodelujem, ampak ker se preprosto ne zgodi vsak dan, da bi mladi umetniki z akademsko izobrazbo razstavljali v sakralnem prostoru dela, ki so bolj ali manj zaznamovana s Kristusom.

Ker spadamo v slovenski kulturni prostor, je edino pravilno, da se osredotočimo nanj. Če se spomnimo smo že omenili močvirje, v katerem se utaplja slovenski živelj. Seveda se ob tako negativni sodbi vsakokrat zastavi vprašanje, kaj nam je storiti. In to je zares težko vprašanje. Kaj storiti v tem ubožnem času razvrednotenih vrednot in Sloterdijkovih dekoncentracijskih taborišč, spalnih naselij in hlapčevanja potrošništvu in užitkom? In ker sem mlad, se mi v mojem naivnem idealizmu poraja vprašanje, kje leži moč, ki bi bila sposobna pretresti to zatohlo duhovno puščobo? Seveda imam pripravljen odgovor, ki ste ga nekateri najbrž že ugotovili. Jasno, to je Kristus, največji in najradikalnejši vseh dogodkov. To, kar se dogodi s Kristusom, Odrešenje namreč, to je tako noro tako ne-umno, tako pretresljivo, da mora človek povzdigniti glas in nekaj zakričati, magari veliki ne. Ignoranca je nemogoča pozicija, ki ne more tajati večno. Če malo karikiram, n si predstavljamo, da bi Kristus nastopal v kakšnem sodobnem filmu, bi gotovo rekel: »I will make you an offer you cannot refuse.« To je pravzaprav ponudba vse za malo manj kot nič, tisto, kar pač ljudje imamo. Lahko bi seveda nadaljeval v tem vzvišenem tonu in slogu, a ima postni čas svoje zahteve. Ker se mi zdi, da ste dojeli, kam molim taco, lahko nadaljujem.

Seveda se da moji tezi, da bi lahko Kristus prevetril slovensko meglo, ugovarjati. K sreči to ni moja naloga. In vendar vidimo, da je edino, kar dvigne ne noge vesoljno Slovenijo prav Kristus. Ne Heidegger, ne Nietzsche, ki ste v Sloveniji nazadnje klonila Marxu, niti Kant ali Hegel, niso zdramili Slovencev kot Kristus. On prihaja podnevi, ponoči, v televizijskih poročilih, v časopisu, po radijskih valovih, po ljudeh…In videti je, da res dviga nemir. To se takoj oazi po žolčnih reakcijah, ki jih sproža. Naj gre za živčna, škandalozna poročila nestrpnega rumenega tiska o duhovniškem razvratu, ali za odkritje Hude jame, vedno znova je na udaru Kristus. Kaj je na njem tako provokativnega. Kot že rečeno, je to radikalna drugačnost Presežnega, ki je onkraj uma, po drugi strani pa zahteva, ki je posebej aktualna v postnem času in ob tej razstavi, katere teme so vrednote, in ta zahteva se glasi: »Vzemi svoj križ in hodi za menoj.« To pa pomeni soočenje s sabo in svojimi strahovi, dvomi, skušnjavami in nepotrebno navlako, ki jo vlačimo s sabo, s starimi grehi. Na kratko, Kristus zahteva odkritost. Do konca, do nazga. Vsakemu od nas je najbrž jasno, da se je nad Slovenijo nabralo precej neporavnanih računov in dolgov, ki nam onemogočajo, da bi zadihali čisti zrak svobodnih. In kristjani, s Najvišjim na čelu, osvobojeni vseh umnih razlogov, strahov pred zemeljskim neudobjem, represalijami…, lahko rušimo tabuje, ki smo si jih v svoji preteklosti Slovenci sami postavili. Kaj je tabu? Tabu so prepovedi, ki so jih poznala primitivna ljudstva, ki so se bala neznanega, smrti. Rušenje teh malikov, tabujev ni hvaležno opravilo, saj je horror vacui, grozljiva praznina, res strašljiva stvar. Zdi se, da se Slovenci res najbolj bojimo samih sebe, svoje notranje izpraznjenosti in smrti. Zakaj je to tako, tu ne moremo razpravljati, vendar to ni samo po sebi umevno. Mislim, da notranjost slovenske duše še zdaleč ni prazna in da nas na koncu ne čakata izginotje ali smrt. Poleg tega se mi zdi, da Kristus nikakor ni udoben jarem za ta svet in nas sili, da drezamo v sršenje, v Sloveniji pa v osje gnezdo. Zato pa smo poklicani k oznanjevanju, izpostavljanju najhujšim nevihtam in razstavljanju na najbolj izpostavljenih mestih, da premaknemo Slovenijo iz mythosa, ki jo še oklepa, v jasnino.(biti?)Seveda pa ta »nova evangelizacija« ne pomeni, da moramo vandalizirati zidove in jih porisati z ribami in križi, niti nas ne zanima poplavljenje trga s poceni umetnostjo za množice, niti nam ni treba hoditi v protestnem shodu, in kričati: »Bog ostaja!«, ali pa postavljati megalomanskih spomenikov lastnemu napuhu.

Kako torej ravnati in kje je tu mesto za naše nadobudne umetnike? Kaj ima vse to veze s to razstavo? Ali se njih dela skladajo z megalomanskim projektom, ki sem ga predlagal? Ja in najbrž tudi ne. Zagotovo je nekje v teh delih vpeta bomba, Kristus po imenu, po drugi strani, pa gotovo ne sledijo načrtu zmešanega lunatika, ki zdaj govori. Naloga je določena izbira sredstev prosta. S čim torej rušiti slovenske tabuje, to je pravo vprašanje nocoj, »search and destroy mission« za te štiri umetnike pa je 1. tabu: vrednote. Zakaj? Ker se tu začne in konča zgodba posameznika in družbe. In mislim, da je vredno vzeti si čas in pogledati njihov predlog, njihov način (dekonstrukcije).

No comments: