Thursday, January 7, 2010

Poznań ni le mesto

Žalostno sem se vozil po zasneženi poljski pokrajini domov, v avtobusu, kjer sem bil bolj kot ne le tiho, s pogledom na srnjačke, ki so dirjali čez polja in lovili zadnje sončne žarke, ko se je sonce počasi spuščalo in čaralo dolgo noč vožnje pred nami. Zadnje sončne žarke sem ujel tudi sam in v že skoraj medli svetlobi uspel prebrati pismo prijateljice, ki ni mogla priti v Poznań in mi je pismo le posredovala po nekom drugem. Poznań bi lahko pomenil najino ponovno dragoceno srečanje, vendar ni.
Je pa to mesto združilo in povezalo mnoge druge vezi. Mesta imajo svojo zgodovinsko in kulturno vrednost, marsikdaj so tudi nacionalnega pomena, vendar osebno dojemanje sveta od marsikoga zahteva več, da se lahko kakšno mesto vtisne v spomin. Lepo je videti znamenitosti in pasti oči na mogočnih zgradbah, vendar ko na teh ulicah vidiš oči, ki si jih vsaj pol leta srčno pogrešal, mesto postane Mesto in Poznań ni več le eno izmed poljskih velikih mest, temveč postane kraj srečanja.
Naj je fant ali dekle prišlo z vlakom iz Litve, z letalom iz Španije ali pa z avtobusom iz Slovenije, prav vsak je v Poznań prišel kot iskalec. Naj je iskal stik z Bogom ali le zabavo, „tisto eno posebno“ osebo ali pa novo zaupanje v prijateljih, vsak je moral svoje romanje predati v Božje roke in se prepustiti toku dogodkov, ki so bili teh pet dni neustavljivi. Kot iskalci smo vsi skupaj poromali na dogodivščino, ki odpira s trideset tisoč mladimi prav toliko novih možnosti, kako preživeti par dni okoli preloma leta.
„A pilgrimage of trust on earth“ so bile besede, ki so nas vse na en način povezovale. Romanje zaupanja je za vsakega „iskalca“ pomenilo nekaj drugega, vendar zaupanje je bilo eno izmed bolj vidnih vrednot, ki smo jih morali romarji živeti. Zaupati, da nas vse povezuje ljubezen do Boga in da v tisočeri množici vseeno lahko prižgemo majhne svečke, kljub tolikim možnostim nesreče. Verjeti v gorečo ljubezen domačinov in zaupati, da se bo imelo tisoče romarjev kje nastaniti za novoletne dni ter konec koncev zaupati, da lahko takšna srečanja naredijo vsakoletni velik premik v življenju in delovanju mladih. Vse to ne bi bilo mogoče, če toliko mladih ne bi zaupalo in se podalo na pot, kjer veliko elementov stoji zgolj na zaupanju.
Novoletno taizéjsko srečanje se v mnogih pogledih zelo razlikuje od poletnih tednov v vasici Taizé v Franciji. A kljub temu se v tako intenzivno polnih dnevih, kot so ti okoli novega leta, med mladimi lahko čuti mir in pripravljenost za ljubezen do bližnjega, kot ga marsikdo predvsem občuti čez teden, ki ga preživi v preprostosti in miru sredi največje vročine. Čeprav je zunaj mraz in večkrat po telesu čutimo, kako nas le-ta spreletava, nam na obrazu ne more zamrzniti kaj drugega kot nasmešek.
Poznań tako ostaja v mojem spominu na prav posebnem mestu. Medtem ko je to bilo mesto s tisočero glasno množico, ki se gnete v vrste za razdeljevanje hrane, je na drugi strani prostor, kjer sem se lahko z drago osebo sprehajal po parku in opazoval rahlo naletavanje snežink. Poznań je mesto, kjer sem gledal bučno razstreljevanje čudovitega ognjemeta na novoletno polnoč in je kraj, kjer sem s prijateljico lahko užival v tihem klepetu v hali za tišino. Taizé je zame vedno zmes bučnega in mirnega, pisanega in preprostega, vse skupaj nekaj takšnega, kot je življenje samo.

Članek objavljen v Družini 10. januarja 2010.

No comments: