Tuesday, January 5, 2010

Čajnica

Čajna hiša je prostor, kamor se vedno znova vračam. Ne hodim tja, ker bi se tam samo lepo počutil. Tja me vlečejo prelepi spomini in vedno nova očaranost nad atmosfero prostora, ki skozi leta ostaja ista in ne izhlapeva, kot se to zgodi pri mnogih "čajnicah", kjer se prostora lahko preobješ.
Čajnice se nikoli ne preobjem. Zakaj je vedno zanimiva? Ker je vedno drugačna - vedno polna drugih ljudi, vedno skriva druge zgodbe. Poleti je kdaj tudi tiha in prazna, pozimi polna in bučna, a meni bo vedno predstavljala moj poseben prostor, kjer se lahko umirim - in razmislim za nazaj in za naprej.
Po navadi sam, nekje v kotu sedim in opazujem. Čas sicer velikokrat želim posvetiti delu, vendar me zmoti vzklik veselja dveh zaljubljencev pri sosednji mizi ali pa ne morem ne slišati vedno glasnejšega (a na nek način prikritega) prepira nekaj miz stran. Ali se mi oči ustavijo na urejenem gospodu, ki me vedno spominja na kakšnega čarovnika ali pa na lepotici, ki veselo kramlja in osvaja svojega sogovornika. Kdo ve, kakšna je njuna prihodnost. In kdo ve, kakšna je prihodnost tistih dveh ostrelih gospa, ki že tradicionalno vsak dan s kolegico zahajata na jutranji čaj prav v to Čajnico. Nato pride prodajalec "najnovejše izdaje Mladine", ki mora pripomniti še kakšno hudomušno za povrh in življenje se v takšnem bučnem mešanju ljudi in zgodb začenja prepletati z ostalimi. Tam se ne počutim samega, nikoli - počutim se povezanega z vsemi in obenem izvzetega iz tega sveta: kot da bi le opazoval svet in bil del njega obenem. Zato je Čajna hiša tako posebna. Zame.

No comments: