Wednesday, September 30, 2009

Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik za zmeraj

Velikokrat se zgodi, da zaljubljenost nesemo s seboj v naslednje življenjsko obdobje. Mož in žena sta srečna, ko sta že oba v tretjem življenjskem obdobju in še čutita tisto iskrico zaljubljenosti, ki sta jo čutila, ko sta bila mlada, slikar je vesel, ko svojo vnemo do likovnega izražanja še vedno čuti, tudi ko je že preživel svoj prvi val slikarskega priznanja. Miki Muster je prav gotovo svojo ljubezen do risanja nesel skozi vsa svoja življenjska obdobja, sam pa sem zatreskanost v njegove junake prenesel iz otroške dobe v mladost, in upam, da tudi v obdobje zrelosti.
Osem knjig, bolj kot ne celotna zbirka, rumene barve, mi še zdaj sveto stoji na knjižni polici na prav posebnem mestu – na tistem, ki je najbolj dosegljiv rokam, da res takoj, ko me popade želja po Zvitorepcu, ga že lahko prebiram in znova obujam spomine na dobre stare prigode. Tako kot mi je eno polovico domišljije kot otroku zapolnjevala zbirka Pet prijateljev, se mi zdi, da sem drugo polovico gotovo imel zapolnjeno z Musterjevimi junaki. Ljubezen do devete umetnosti je pred nami, otroci, gojil že oče in podedovanje te filije potemtakem ni bilo prav nič čudnega. Ko smo malce raziskovali po očetovih knjižnih zakladih izpred let, smo vedno bili veseli, ko smo odkrili še kakšno originalno knjižico iz časa, ko so Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika še izhajale v majhnih knjižnih izdajah.
Izmed vseh prigod pa mislim, da mi je najbolj pri srcu ravno Na luno. Ker sem že kot otrok bil nor na vse, kar se tiče vesolja in sva si nekega dne z očetom tudi kupila dokaj velik teleskop, in me ta ljubezen do prostranosti nočnega neba drži še danes, me tudi dogodivščina, ki si jo trije junaki privoščijo, še vedno najbolj pritegne. Ko tako znova in znova berem to prigodo pri sebi opažam vedno bolj, da je to zgodba, ki se bi lahko nekoč prelila tudi na filmsko platno. Tako kot ta, so tudi druge dogodivščine prepletene z dobrim (jaz ga imenujem slovenskim) humorjem, zanimivo karakterizacijo junakov in prisrčno pravljičnostjo in nerealnostjo dogajanja.
Kjub temu, da je Musterjev svet postavljen v živalskega, po mojem mnenju to ni pogoj za filmsko upodobitev. Dobrega starega Lakotnika si prav zlahka predstavljam v interpretaciji igralca okoli svojih 50 let, z malce močnejšimi kostmi in lepim okroglim trebuščkom. Trdonje, se mi dozdeva, videvam prav vsak dan na ulicah – starejše gospode, okoli svojih šestdesetih, ki kljub križu let izžarevajo vitalnost in po svoje tudi modrost. Zvitorepec, po mojem mnjenju najmljaši in za kanček tudi lepši od ostalih, je prav tako lahko že v svojih poznih tridesetih ali celo štiridesetih in s svojo malce posebno frizuro za kanček izstopa. Musterjeva pokranjina, kjer prebivajo naši junaki, mi na prvi občutek deluje skoraj malce pravljična, kot je recimo Tolkienova Šajerska, vendar s pridihom slovenskosti in domačnega. Kranjske klobase in cmoki pač ne morejo izstopati kot nekaj posebnega, saj smo konec koncev v slovenski deželi! Pisanost pokrajine, kljub temu da so stripi zgolj črno-beli, mi je že od nekdaj bila velikega pomena. Musterjeve prigode so vesele in polne humorja, so preproste in poučne, govorijo o življenjskih lekcijah, vendar bralcu ne povzročajo slabe vesti.
Ko bi se lahko kakšen strip naučil na pamet, bi se naučil kak Musterjev strip. Ljubezen iz otroštva res ne presahne in sedaj, ko gledam na vse trenutke, ki sem jih prebil ob njegovih stripih, mi ni žal niti za eno sekundo. Bralna obdobja so se po navadi predvsem zvrstila pozimi in takrat je mrzlica po Mikijevih junakih prijela vse otroke na enkrat – in knjiga je šla iz roke v roko, ena za drugo, včasih po večkrat v enem mesecu. Če mi kdaj uspe preliti na filmsko platno Mikijeve junake, bi bil film zelen, bil bi moder in rumen, smešen in slovenski. Bil bi Mikijev.

No comments: