Wednesday, September 30, 2009

Pet prijateljev

Ko se tako sprehajam po spominu in opazujem vzporednice mojega življenja in življenja Petih prijateljev, me spomin vedno zanese v neopisljivo hrepenenje po prijateljstvu, kot sem ga doživljal ob branju Blytonove in njenih junakov. Preliti občutja v pisano besedo se mi sedaj zdi skoraj nemogoče. Izkušnja prijateljstev in občutek otroške razigranosti me še zdaj velikokrat poveže z njimi; poveže me z otroštvom, ki je bilo zaznamovano prav z dogodivščinami Juliana, Dicka, Anne, George in Timmyja.
Čeprav sem sedaj že dobro zakorakal v svoja dvajseta me spomini na zgodnja leta ne zapuščajo. Vez, ki mi jo ustvarjajo Prijatelji, me še zdaj velikokrat ohranja otroško razposajenega in srečnega v preprostosti življenja. Ne predstavljajo mi sinonim dobre literature niti nadomestek mojemu resničnemu življenju, temveč so mi povezva med resničnostjo in fikcijo, realnimi izkušjami in lepoto domišljije, ki mi jo sprožajo venomer, kadar se lotim branja njihovih knjig.
Odraščal sem s svetom paralelnim s Kirrinovo domačijo. Dva brata, sestra in njihova sestrična preživljajo na domačiji svoje počitnice, vedno stran od vsakdanjega življenja v internatu, vendar spet povezani v novi dogodivščini in preprostem prijateljstvu. Tako sem sam doživljal in še doživljam dom na Ptuju – oddih od vsega stresnega življenja (v Mariboru, v Ljubljani). Dickova teta Fanny, Georgina mama, skrbi na domačiji, da življenje gladko teče dalje – tako kot to počne moja mama. Stric Quentin, ča ga povežem z mojim očetom, služi denar za družino s svojimi izumi/svojim delom in drži resnejši obraz družini. Otroci, ki pogosto zahajajo na počitnice k stricu, teti in sestrični, Julian, Dick in Anne, so vzporednica mojemu bratu in sestri. Sam kot Dick, srednji izmed otrok, sem se že od nekdaj poistovetil z likom Dicka. Vendar bistvo prijateljstva ne leži v sličnosti dveh svetov, ki sta bila ustvarjena. Leži pa v prepletanju.
(Ob poslušanju skladb Ludovica Einaudija mi spomini dajejo vizualno podobo vseh občutij, ki se prepletajo med ta dva svetova.) Otroci okoli svojega enajstega, dvanajstega leta mi še zdaj rišejo občutja, ki bi jih lahko prav tako doživljaj tukaj, sedaj. Moj spomin se prepleja z realnostjo in včasih mi je težje reči, ali sem doživljal spisano dogodivščino bolj živo zaradi dobrega vzdušja doma ali pa je bilo vzdušje in doživljanje realnega življenja potencirano zaradi branja Prijateljev.
Pravzaprav je skoraj nemogoče opisati občutje hrepenenja po otroškosti in prijateljstvu, ki ga čutim ob vnovičnem in vnovičnem branju Pet prijateljev. Spomnijo me na letne čase, na pomlad, kako v deževnih dneh in tistih redkih sončnih hodijo na dolge sprehode, pijejo ingverjevo pivo, ležijo (ležimo) na sveži pomladni travi in gledajo v nebo, ko jih toplo pomladno sonce uspava, nazadnje pa le zaspijo, brez skrbi, srečni, da so skupaj. Spomnijo me na jesen, na padajoče listje in pisane barve dreves. Na gozd, raziskovanje in pregledovanje vsake dupline, ki ti pride pred oči. Na majhne nesreče, na hitro pomoč in zrelo ravnanje Julijana. Spomnijo me na snežne zamete, na nemoč, ko so ujeti v hiši in ne morejo komunicirati s svetom ter si morajo sami zapolniti dneve. Na izvir, na vodo, na polja in šotore. Na meglo, ko so odkrivali skrivnost fantomskega vlaka, na domačega učitelja čez zimske počitnice in na vedno dobrega Timmyja, ki reši situacijo ravno ob pravem času. Spomnijo me na ure sedenja na okenski polici, požirajoč knjigo eno za drugo, vesel, da lahko delim čas z Njimi.
Spomnijo me na vse dobro, kar se mi je kdaj zgodilo. Na vse doživljaje, ki mi daje občutek otroške varnosti, otroške naivnosti in resnicoljubnosti, ki prihaja iz njigovih src. Rad bi prenesel kanček teh občutij na filmsko platno, ni nujno da s temi liki. Občutje, ki ga dobim vedno, ko pomislim na Prijatelje, bi rad delil z ostalii skozi sliko in besedo. Njihove televizijske adaptacije so postavljale v ospredje dogodivščino, napetost, sam pa bi rad prinesel pred gledalca občutek otroške varnosti in prijateljstva, ki prenese toliko preizkušenj. Besede tega bloga ne morejo niti približno odkriti, kako zelo pomembna so mi doživetja, katerim lahko na koncu dam ime „Prijateljska“. Tako sem kanček ponovnegapetprijateljskega občutja čutil v Oxfordu in deželi okoli njega, ko sva se aprila z bratom sprehajala po travnikih, gozdičkih in bila popolnoma brez skrbi. V rojstni deželi Petih prijateljev sem dejansko občutil duh, ki jih te knjige nosijo. Ruralna pokrajina odkriva toliko lepote in ob sproščenem pogovoru z bratom v 15-kilometrskem sprehodu sem večkrat dobil občutek, kot da piševa knjigo „Na pohodu 2“. Julija sem v Taizéju vnovič doživel ta pristen občutek veselja, pomešanega z otroškostjo in kančkom naivnega doživljanja sveta. S prijateljicama, ki sem ju tam spoznal, smo odšli čez polja v poznem večeru do železniške proge in mostu, ki vodi čez njo.Tek čez polja, zvezdnato nebo, občutek popolne svobode in skorajda možnosti, da poletimo s tega sveta, čakanje na vlak, stoječ na mostu in strmeč v globino na železniško progo. Prva luč v daljavi, bližanje vlaka z nenadno hitrostjo in objem, preden je vlak prišel do nas. Močan veter in hrušč vlaka, kako drvi pod našimi nogami mimo nas.
Še danes občutim tistadoživetja in hkrati ponovno vračanje Prijateljev ob trenutkih, kot je bil ta v okolici Oxforda in v Taizéju. Toliko je še v meni hrepenenja po otroškem in vesel sem, da še doživljam delček Petih prijateljev tudi danes.

4 comments:

Nataša said...

Zelo lepo napisano!

Sama enako čutim, povezujem,... Le da sem v otroštvu živela v mestu in zahajala k babici na podeželje. Tam so me čakali dva fanta in eno dekle, pa kuža. Vsekakor so moji doživljajski spisi v osnovni šoli bili precej pod njihovim vplivom (lastna doživetja začinjena po Blytonovo).

Sem zelo vesela, da še vedno premorem takšne občutke najmanj takrat, ko knjige spet vzamem v roke. Pravzaprav prav velikokrat občutim podobno, ko razmišljam o svojih dogodivščinah pri babici in lepo se je spominjati vseh resničnih trenutkov, ovitih v pajčolan doživetij in vplivov sveta, ki ga je v (moji) glavi ustvarila Enid s svojo peterico. Bom kar uporabila Vaš zadnji stavek za konec: "Toliko je še v meni hrepenenja po otroškem in vesela sem, da še doživljam delček Petih prijateljev tudi danes."

Lep pozdrav,
Nataša iz MB

David Sipoš said...

Zgleda, da sem našel sorodno dušo. Končno! :)

barbara said...

Meni pa je najbolj blizu kako opisuješ da bi rad to spravil na platno...mene navdušuje občutek, ko se zavem lepote sveta, življenja. In vsakič, ko mi ga uspe prenesti na platno ali papir, sem presrečna. Neopsiljivi občutki, res.

barbara said...

v mojem primeru slikarsko platno. :)