Wednesday, September 30, 2009

Ob odrskih svaritvah me prevzame

Umetnost ima lahko toliko razsežnosti. Umetnost lahko seže tako globoko v srce umetnika, kot opazovalca, kot zmore le še malokatera druga oblika izražanja človekovega doživljanja. Umetnik, ki spoštuje le lastno smer umetnosti, ni umetnik. Umetnost se razteza preveč široko, da bi jo lahko omejil le na eno vejo. Oder vsebuje glasbo, vsebuje sliko, vključuje ples in besedo; film lahko zajema prav vse umetnosti v eni, sooča se z integracijo lepote na univerzalen način; pravzaprav se umetnost sploh ne more deliti. Umetnost izražanja je ena in ta tudi zaobjema vse veje, ki jih je človek definiral.
V zadnjem času sem bil priča velikemu navdušenju nad odrsko umetnostjo, izražanjem skozi pristne live igralce ter združenjem njihove igre z raznimi prijemi gledaliških režiserjev, ki so res lahko tisoč in enega načina, kako oder popestriti. Ko sem tako razmišljal, katere so tri igre, ki so me do zdaj najbolj navdušile, sem se odločil za broadwayski mizukal Wicked, ki sem ga videl v Londonu, Allenovo mojstrovino Bog in produkcijo Mladinskega gledališča v Ljubljani Sneguljčica in sedem palčkov. Ob dveh izmed naštetih sem bil ob vizualni podobi tako presenčen in zaprepadeno sem skoraj verjel, da ne gledam odrske stvaritve, vendar dejanski film. Wicked je s svojo glamuroznostjo in megalomanstkostjo projekta že sam po sebi obljubljal veliko, vendar me je s koreografijo in barvami v velikem teatru presunil in naravnost zaljubil v predstavo samo. Takrat sem si rekel, da enostavno moram še kdaj videti kak broadwayski muzikal, preprosti must-do.
Podobno me je vizualna podoba (in predvsem tudi igra gibanja, katera je bila pri tej predstavi zelo pomembna) presunila pri Sneguljčici in sedem palčkov. Preprostost zgodbe in igra brez pravih dialogov je s svojo enostavnostjo pritegnila tako mlade obiskovalce kot starejše. Odlična usklajenost glasbe in gibanja, igranja z lučjo in ustvarjanja atmosfere – vse to mi je šibalo po glavi, ko sem s sestro in bratom odhajal iz gledališča.
Drugačne vrste zaljubljenost v predstavo se me je polotevala, ko sem videl Boga v režiji Gašperja Tiča. S starimi prijatelji smo si šli ogledat igro kot del abonmaja in ta nora predstava nas je držala nasmejane celi dve uri. Toliko absurda in toliko smeha v eni sami predstavi še poprej nisem doživel. Neumni, nori, zmešani, prismuknjeni elementi in karakterji te odpiljene komedije mi še zdaj rišejo nasmešek na obrazu, čeprav vse bolj pozabljam, kaj se je dejansko v igri dogajalo. Vendar je pomemben občutek, ki ga še vedno nosim v spominu; občutek uživanja takrat tam, čeprav mi je do sedaj iz spomina že ušlo veliko podrobnosti.
Ko tako razmišljam o odrski umetnosti me spomini zanesejo par let nazaj, ko sem skupaj z Luko Klavžem in Aleksandrom Ulbinom sedel v maribosrki Čajnici in razpravljal, katero noro idejo bomo uporabili v naslednji odrski igri. Biblija, Antika in koncec koncev še uvodna igra v film Ecce so zaznamovali obdobje, ko sem prehajal iz odrske umetnosti na filmsko, vendar še vedno čutim nekakšno nostalgijo po izražanju tudi s pomočjo odra. Upam, želim si, da nekoč, nekdaj, spet nastane kakšen skupen projekt s starimi prijatelji. Kdo ve, mogoče pa pride kaj na plano kaj kmalu.

No comments: