Wednesday, September 30, 2009

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo

Še vsakdo, ki se je kdaj srečal s kakršnim koli sprejemom v skupino, kamor ne vzamejo ravno kogar koli, je imel o tem kaj za povedati. Naj bo to sprejem na delovno mesto, v psihistrično bolnico ali pa na katero izmed akademij, vsak ima svojo zgodbo. V Sloveniji je izmed treh akademij, ki jih premoremo, ena izmed njih tudi Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. In čeprav od mnogih ni ravno na najboljšem glasu, sem letos na tej poskusil svojo „srečo“ v drugič tudi jaz. Z odgovorom „da“ po dobrem tednu mučenja.
Sprejemni izpiti na AGRFT-ju se praviloma začnejo prvega julija, takrat ko so že vsi maturantje opravili svoj zrelostni izpit na gimnazijah in so imeli celo par prostih dni pred začetkom sprejemcev, da so se za test razgledanosti napiflali še zadnja imena art režiserjev, katerih filme najbrž ne bodo nikoli gledali z užitkom.
Prvi dan se na stopnicah že zgodaj dopoldne zbere gruča mladih umetnikov, vsi z gotovostjo, da pometejo s konkurenco z levo roko. Po navadi se niti ne prikažejo vsi, ki so se dejansko prijavili na razpisana mesta, zato je vsak že na začetku srečen, da se z delom konkurence ni treba ubadati že pred začetkom celotne ceremonije.
Majhna zakotna predavalnica na FTV oddelku je prva soba, v katero se posedejo vsi kandidati. Prijazni profesorji z Akademije pozdravijo vse, ki trepetajo v predavalnici, nevedoč kaj jih pravzaprav čaka, ostali, ki so na sprejemcih že v drugo ali tretje, pozdrav preslišijo in že razmišljajo o prvi nalogi. Vsekakor so polni prepričanja, da jim bo tokrat uspelo lažje kot kadar koli. Soba se potemni, prižge se majhen brneč projektor in prikažejo se prve slike iz filma, ki ga vsi napeto gledajo dve uri skupaj in si morajo na koncu iti splahniti oči, saj so pozabili mežikati med napetim gledanjem. Po ogledu filma (npr. Vratne lahve, Blow-up) imajo kandidati dve uri časa, da napišejo kritiko filma, ga opredelijo z režijske plati (za kamermane s plati kamere in luči ter za montažerje pretežno s plati montaže).
Še isto popoldne se vsi kandidati ponovno zberejo in ko ura odbije drugo, že ima vsak pred seboj v prav isti predavalnici kupček papirja z okrog 60 do 70 vprašanji, ki ga oni kličejo „Test razgledanosti“. Test vsebuje res vse, kar premore pasti na glave profesorjev na Akademiji in rešiti 60-70 procentov celotnega testa je že pravi dosežek. Seveda obstajajo g33k-i, pri katerih se navaden smrtnik samo čudi, kdaj se jim je dalo naučiti pet imen montažerjev z RTV-ja in kdo za vraga je tam tajnica, vendar ljudje, ki gredo na pot premagovanja ovir na sprejemnih izpitih, enostavno niso vsi pri ta pravi.
Še ena ovira se postavi pred kandidata prvi dan sprejemcev. Veliko se jih sicer naloge prestraši, vendar saj slovensko pa ja vsak govori. Test jezikovne razgledanosti traja približno 10 minut za vsakega kandidata in če je človek vsaj kdaj prebral kakšno knjigo (pa četudi si za knjigo šteje majsko številko Lady) test res ni težko premagljiv. Gospa te na testu sicer prosi, da si malce prečistiš glasilke in na glas prebereš sestavek, ki je napisan v stari cerkveni slovanščini, vendar to po navadi vsako kaj dobro uspe. Pardon, mislil sem v slovenščini, of course.
V naslednjih dneh se zvrstijo intervjuji, vsakemu kandidatu komisija nameni svetih 30 minut zagovarjanja svojega dela, ki ga je moral na Akademijo oddati do 20. junija, vendar to ni ravno prijetna izkušnja, vsaj za večino ne. Pripraviti se je treba na izzivanje, pretkano govorjenje, subliminarna sporočila, zasmehovanje in grajanje na 360 načinov. Če ima človek kaj kanček samozavesti zagovor dobro prestane, vendar to ni nikakršno zagotovilo, da je to na komisijo naredilo vtis. Pravzaprav ni recepta, kako se obnašati ob takšnih kaveljcih. Preprosto moraš preživeti, pa naj bo to s ponižnim kimanjem ali pa kričečim prepiranjem. Vsak izbere svojo pot in vsaka nekam vodi – ena vodi v drugi krog, druga pa v Ljubljanico.
Osem kandidatov, ki je bilo izbranih, da se zvrstijo v drugem krogu sprejemnih izpitov, se zbere naslednji dan pred vrati AGRFT-ja, veseli in vzhičeni, da so uspeli. Ampak ne tako hitro! To je šele prva polovica poti, katero morajo vsi premagati, da pridejo na velečastitljivo mesto študenta na Akademiji. Ta dan se zato začne zelo aktivno in do ene ure popoldan je mimo skoraj celoten drugi krog. Začne se s ponovnim sedenjem v filmski predavalnici v FTV oddelku, z pravim pravcatim grafoskopom usmerjenim na platno. Grafoskop, ki projicira celo barvne fotografije, vklopi profesor z Akademije za eno minuto, nato pa ima vsak časa 30 minut, da fotografijo/slikarijo nadgradi s svojo domišljijo in na njej zgradi kratko zgodbo, ki jo mora res hitro spisati in oblikovati (npr. Goya).
Pol ure hitro mine in takoj za tem se začne že odštevati čas do ene ure popoldne, ko je rok za oddajo kratkega scenarija z minimalno dvanajstimi vrsticami dialoga za kratko uprizoritev z igralci naslednji dan. Vsak se torej skrije v kak kot Akademije, pridno razmišlja, kaj bi napisal in poskusi s tisočimi variantami ene in iste ideje, ki mu je padla na glavo prva. V scenariju lahko uporabi kandidat dve osebi, osnovne atribute, za kakršne koli bolj domišljijske pripomočke (recimo duda ali pa majhna ovca) pa si mora sam umazati roke in jih prinesti na dan uprizoritve scenarija.
V času do ene ure popoldan se zrsti tudi test hitrega razmišljanja, kaj posneti v pol ure na zadan naslov. Po dva kandidata naenkrat dobita vsak svojo kamero, tik preden se jima začne odštevati čas 30 minut pogledata na listek z naslovom (npr. Na kolesih, Pasje življenje, Napitnina) in nato brž odhitita na sosednje ulice, kjer začneta asociativno snemati kadre, da bi le prepričala komisijo, da obvladata reagirati tudi v napetih situacijah, kot je ta. Kratek film (v povprečju 3 minute materiala) je po navadi bolj kot ne popolna bedarija, vendar kar je del sprejemcev je pač del križevega pota do slave.
Naslednji dan se zvrstijo kratke odrske stvaritve, ko vsak izmed kandidatov s svojim scenarijem, ki ga je napisal dan poprej, režira in nagovarja mlade igralce (ki seveda prihajajo iz šolskih vrst AGRFT-ja) kako naj odigrajo njegov zakompliciran simboličen scenarij z vsaj sedmimi različnimi čustvi v borih dvanajstih vrsticah dialoga. Komisija je na srečo dobro razpoložena in rada opazuje kandidate, ki se potijo, medtem ko prvič zares delajo z igralci, saj so za sprejemni film pač posneli simboličen film o naravi, kjer je glavni akter ipak drevo in žir, ki pade z njega. Katarza!
Dve stopnički še manjkata mlademu še-vedno-le-kandidatu do konca. Srečanje s psihologom iz Kliničnega centra in prijetno kramljanje z njim celih 15 minut, pred tem pa kratko reševanje psihološkega testa, ob katerem res vsak spozna svoje bistvo in kakšen človek dejansko je. Če do takrat kandidat še ni vedel, da je bolj nejevoljen in negotov, kot si je mislil, mu bo ta test nedvomno odprl oči. A tudi to kaj kmalu mine in čas od ene ovire do druge ovire ob gledanju televizije in prenažiranju na kavču doma se zdi kot da ga ne bi bilo.
Prav kmalu nastopijo končni intervju z razvneto komisijo, ki rada pokomentira še kandidatovo delo v drugem krogu, vsem pa da malce pikrega dvoma, da bo sploh prišel do cilja. A peščica kandidatov je naslednje jutro ali pa še kak dan kasneje, ko pregleda seznam s sprejetimi bodočimi režiserji, nadvse vesela in na svet dojema, kot da bi gledal kakšen pocukran italijanski ljubezenski film. Ostalih po navadi živ svet več ne vidi, saj so se zakopali v stanje obupa in jih niti sam Brüno ne more spraviti v dobro voljo, vendar tudi ti morajo najti smisel v življenju in nadaljevati študij na Filozofsko fakulteti. Mogoče jih drugo leto končno pripelje na sanjski stolček na AGRFT-ju ali pa bodo vmes ugotovili, da režiserji pravzaprav nikoli ne bi hoteli biti. Vsakemu torej svoje.

No comments: