Tuesday, July 28, 2009

Kratka eksplikacija Ure

Neizgovorjene besede nas velikokrat mnogo bolj težijo, kot tiste, ki smo jih izrekli. Ostati v tišini; vedeti, kaj vse še ni bilo izrečenega in vendar ostati tiho – to je lahko težje, kot smo si morda mislili. V kratkem igranem filmu Ura ostane marsikaj neizrečenega med očetom in sinom in zato simboli ter tišina služijo kot glavni nosilec podajanja zgodbe.

Zgodba v desetih minutah je svojevrsten izziv za vsakega režiserja. Pritegniti gledalčevo pozornost in mu v tako omejenem času posredovati vsaj kanček svojih čutenj, da bi lahko svet zagledal tudi z drugačne plati ali pa bi v filmu doživel nekaj svojega in z njim podoživel čutenja, ki jih je morda že davno zatrl. Ura poskuša gledalca postaviti v popolnoma življenjsko, a težko situacijo: oče zapušča svet in sin spremlja njegov odhod s kančkom upanja, da bo vendarle kmalu prišel nazaj.

Istoimenska kratka zgodba Eda Torkarja, ki je sicer postavljena v zimo in čas predsednika Josipa Broza Tita, me je v svojih parih straneh prepričala v odločitev, da je vredna filmskega obraza. Preprosta zgodba, ki ne gradi na nevednosti gledalca, kaj je dejanski razplet situacije, vendar na prisostvovanju v čustveni situaciji, v katero je postavljen sin, se odvija s svojimi tišinami, praznimi besedami ter intimnimi trenu tki sina in očeta, ki ne vesta, kako se posloviti.

Zgodba narekuje tudi režijska sredstva v filmu samem. Črno-bela tehnika vzame filmu barve v dobesednem in prenesenem pomenu. Barve, ki bi lahko gledalcu kdaj preveč stopile v ospredje so tako zabrisane, živost poletnih barv pa uplahne in film naredijo mirnejši ter naredijo večji prostor čustvom in situaciji, s katero se sooči gledalec. Dinamika gledalčevega pogleda (pogled s perspektive filmske kamere) ob določenih trenutkih obstane, vendar skozi dogajanje vodi gledalca dinamično in skoraj dokumentarno. Kamera z roke gledalcu daje občutek lastne prisotnosti in mu lahko tudi odvzame predpostavko zrežirane situacije in mu jo predstavi veliko bolj pristno. Veliko pozornost v režiji sem namenil čustvom, ki jih izražajo obrazi filmskih likov. Žalost, upanje in dvom – vse to lahko vidimo v bližnjih planih, medtem ko nas totali malce odmaknejo od čustvenega dogajanja in nam predstavijo situacijo v širše perspektive.

Konec življenjske poti, ki je predstavljen v kratkem filmu, velikokrat spodbuja tišino, vendar se tudi takšna situacija lahko podkrepi z glasbo, ki je primerna. Glasba, napisana za ta film, velikokrat poudari ali celo nadgradi čutenja, ki so prisotna. Strune ubrane kitare se na določenih mestih predajo tiktakanju stenske ure, ki s svojim počasnim, a neumornim ritmom, prav tako ustvarja vzdušje.

Priča smo torej personalnemu filmu, ki v svojem koncu pripelje do samote, s katero je soočen sin, ki očeta odpelje na zadnje potovanje. S simboli, kot je že sam naslovni predmet ura, film poseže na metaforični pristop pripovedovanja filma. Neizgovorjene besede med očetom in sinom poniknejo v tišino, ki zaključi sinovo vrnitev v očetovo stanovanje. Film se zaključi, tako kot je to na čistem začetku že napovedal – s sinovim pogledom na uro, ki ga še edina povezuje z očetom. Vez med njima je torej le obstajala in na ta način tudi ostaja.

No comments: