Tuesday, March 24, 2009

Golob (kratka zgodba, 2008)

Ne vem, kako sem prišel v ta kurnik. Vse, česar se spomnim iz zadnjih dveh mesecev, je bizarno. Vsak večer se namreč odpro vrata, skoznje vstopi stara ženica in pod vsako izmed kokoši najde jajce ali dve. Ko pa pride do mene in ne vidi ničesar razen nekaj iztrebkov, mi prisoli močno zaušnico in vedno znova ponovi: »A boš ti, pritlikava kura, kdaj za kaj koristna?«
Golob sem in zagotovo ne spadam v ta kurnik. A po dveh mesecih bivanja med samim kokodakanjem se žival tudi na to privadi. Udarci in razočaranja na pol slepe stare ženice so mi postali del vsakdana in zalotil sem se pri dvomu, ali ni z mano res kaj narobe, da ne valim jajc. Priznati moram, da sem imel kar nekaj sreče, saj me je iz te krize rešil nenaden dogodek, ki je bil za večino kokošk okoli mene tragičen, zame pa priložnost za nov začetek.
Tisto noč so moje kolegice kokoške že vse spale in pridno čepele na prečki, medtem ko sem sam pripravljal načrt, kako bom naslednji dan ukradel jajce in si ga podložil pod ta zadnjo, da bo gospodarica vendarle zadovoljna. Ko sem tako tuhtal, sem zališal ropot, kot ga v tem kurniku še nisem. Bil je dihur.
Po vsesplošnem masakru in duhurjevi izjavi, da jaz preveč smrdim celo zanj, sem izkoristil priložnost ter po njegovih sledeh pobegnil iz kurnika. Končno prostost, končno svoboda!
Zjutraj sem v daljavi zagledal majhno mestece in se spomnil stare mame, ki je trdila, da golobje v mestih živijo skoraj tako kot v raju. Kmalu sem prišel do mesta in že prvi prizor se mi je zdel rajski. Na klopci je sedel zadovoljen star možakar in v rokah držal vrečko, polno kruha. Ampak ga ni jedel! Metal ga je na tla, okoli njega pa se je zbirala cela jata golobov. Izkoristil sem priložnost in se do sitega nažrl ter nato odšel proti železniški postaji.
»Zakaj še vedno ni vlaka?«, sem slišal, da je na železniški postaji vprašal eden izmed golobov drugega. Ta je nesrečno skomignil z rameni in se obrnil proti tretjemu. Takrat sem pristopil jaz in jih vprašal, v čem je težava. »Čakamo na pravi vlak, pa noben ne gre tja, kamor mi želimo. Radi bi poskusili kaj novega, veš,« je potrto razložil prvi.
Dokaj hitro smo se spoprijateljili in družno čakali na vlak, da bi se odpeljali novim dogodivščinam naproti. A pri vsakem vlaku smo imeli kak zadržek. Prvi je pripomnil, da je za ta kraj že slišal, drugi, da se mu vlak tokrat zdi prenapolnjen z ljudmi, tretji, naj raje počakamo na naslednjega, saj nam tukaj nič ne manjka. Kmalu sem se tudi sam navadil na vzdušje in začenjal s pripombami v stilu, da je vlak napačne barve, da bi imel kakšne poštene namene pripeljati na pravi kraj.
Ob vsem svojem nerganju smo popolnoma pozabili, da lahko letimo, sam pa sem na to pozabil že takrat, ko sem bil zaprt v tistem kokošnjaku. Življenje je teklo dalje, obrekovanje vlakov nam je postala rutina, a kruha je bilo dovolj, da nam ni bilo treba premakniti lenih riti kaj dlje kot do sosednjega perona. Starali smo se in nekega dne, ko je na peron pripeljal popolnoma nov hitri vlak, mavrično pobarvan in svetleč kot še noben doslej, smo vsi vedeli, da je naš čas vendarle napočil. Odločili smo se, tokrat pa zares, da se odpeljemo. Priližali smo se vratom vlaka in poskušali skočiti na stopničko. Prvič. Drugič. Ni nam uspelo. Bila je previsoko. Še enkrat smo poskusili, a čutili smo, da nas od skakanja bolijo že vse kosti.
Na stopničko nismo mogli, vlak je odpeljal. Brez nas. Ostali smo na peronu številka 3. Postaral sem se in postal star štorast golob, ki je pozabil, da lahko odleti, kamor želi, ne da bi čakal na vlak, ki ga bo odpeljal v neznano, kjer bi zaživel boljše življenje. Tega bi si lahko privoščil tudi tu, le zavedati bi se moral, da sem golob.


Česky: Holoub (povídka): http://docs.google.com/Doc?id=ddq9b4cs_88cjpss5d2


David Sipoš, 27. 11. 2008

No comments: