Friday, January 30, 2009

The Visitor (2007)

Film, ki nočeš, da se konča. A vendar ga je konec in ostaneš z mislimi sam, ob njem, možu, ki pravi, da se zadnjih dvajset let le pretvarja, da je ves čas zaposlen, možu, ki je pomagal priseljencem, ki bi se jih lahko na enostaven način rešil in možu, ki išče nekoga, s komer bi lahko ponovno zaživel.
Tom McCarthy (režiser) pa ni oživel le poln lik osamelega vdovca, ki vsake toliko pride v New York, vendar je povedal tudi osebne drame priseljencev, mladega para in mame mladega glasbenika Tareka, ki Walterja tako prevzame z ritmom glasbe.
Malokdaj se mi zgodi, da se lahko poglobim le v zgodbo in igralce ter prezrem vso delo okoli kamere. Najbrž ta tukaj ni tako zelo izstopala, a v pravem ritmu povedana počasna, žalostna, a čustvena zgodba je temu filmu dala poseben pečat. Povezati se z osamelostjo, z žalostjo in prepričanostjo pomagati bližnjim ob gledanju takšne mojstrovine ni težko. Težko pa je opisati vsa občutja ob podoživljanju zgodbe, kot je ta.
Le še v dveh vrsticah dva čustvena vrhunca filma:
1. Mouna (mama glasbenika) se stisne v objem Walterja (sicer tujca). Scena polna žalosti, a stisk, objem govori več kot besede. Če bi bile ljubezenske scene v drugih filmih tako čustvene, bi marsikdo ljubezen začenjal jemati bolj sveto.
2. Edino, kar lahko na koncu Walter stori je, da ponese ritem bobna naprej. Tarek ni več med njimi, deportiran je bil neznano kam, v podzemni pa se Walter odloči da odigra zadnji ritem za Tareka, ki mu je iz tujca postal prijatelj v le nekaj dneh.
Besede ne povedo niti približno dovolj, zato ogled filma toplo priporočam.
 Predfilm: http://www.youtube.com/watch?v=mGjjx3WMmSE

No comments: